Nekoč je zivel sufijski svetnik, Hidzira.V sanjah se mu je prikazal angel in mu povedal, naj shrani čimveč vode iz vodnjaka, kajti naslednje jutro bo hudič zastrupil vso vodo na svetu in kdor jo bo pil, se mu bo zmesalo.

Zato je fakir celo noč nosil in shranjeval vodo. In res se je zgodilo! Naslednje jutro so vsi ponoreli.Toda nihče ni vedel da je vso mesto znorelo. Samo fakir ni bil nor, a vse mesto je govorilo, da je znorel on.Vedel je kaj se je zgodilo, vendar mu ni nihče verjel.se naprej je pil svojo vodo in se drzal sam zase.

Toda tako ni moglo dolgo trajati.Vse mesto je zivelo v popolnoma drugačnem svetu. Nihče ga ni poslusal in nazadnje so se razsirile govorice, da ga bodo ujeli in zaprli. Govorili so, da je nor!

Nekega jutra so prisli in ga zgrabili. Ali ga bodo zdravili, kakor da je bolan, ali pa zaprli, kajti svobode mu niso mogli dovoliti. Saj je postal popolnoma nor! Govoril je nerazumljive reči; govoril je drug jezik.

Fakir si ni mogel pomagati. Prepričeval je druge, naj se spomnijo preteklosti, toda ti so bili na vse pozabili. Ničesar niso vedli o preteklosti, ničesar o tem, kako je bilo pred tistim norim jutrom. Niso mogli razumeti. Fakir jim je postal nerazmljiv.

Zbrali so se okrog njegove hise in ga zgrabili. Tedaj je fakir dejal:' Dajte mi samo en hipec. Pri priči bom ozdravel.' Stekel je k skupnemu vodnjaku, popil vodo in ozdravel. Zdaj je bilo vse mesto srečno: fakir je bil spet zdrav; zdaj ni bil več nor. V resnici je znorel, toda zdaj je bil enak med enakimi v skupnem svetu.

Če vsi dugi spijo,se ne bos zavedal, da spis. Če so vsi zmedeni in si zmeden tudi sam, se tega sploh ne bos zavedal.(Osho)